Za varčevalne ukrepe leta 2013 ne moremo reči, da so prišli kot presenečenje – vsi so bili omenjeni v Memorandumu o soglasju (MoS) med Trojko in portugalsko vlado, ki so ga maja 2011 podpisale vse vladajoče politične stranke (PS, PSD in CSD) |1|. MoS nalaga pomembne gospodarske in politične spremembe:

• transformacija produktivne strukture;
• razveljavitev zakonodaje, ki ščiti delavce in omogoča kolektivno pogajanje;
• plenjenje delavskih naložb (pokojninskih skladov in skladov socialnega varstva);
• privatizacija delov javnega sektorja, ki so potencialno dobičkonosni |2|, kot na primer zdravstvo, izobraževanje, varnost, področje telekomunikacij, prevoza, vode, energije, kulture ter ukinitev ostalih javnih storitev;
• povečan prenos dohodka, kapitala in človeških virov k privatnemu sektorju ter izven države;
• spremembe davčne politike.

K temu moramo dodati še naraščajoč javni dolg, čeprav je bilo v Memorandumu predvideno drugače.

Sprememba v gospodarski strukturi ter v odnosu med delodajalci in delojemalci

Hitra sprememba gospodarske strukture v državi vključuje:

• zmanjšanje domače potrošnje/trga;
• usmerjanje dobrin in produktivnih virov v izvozni in turistični sektor;
• ustvarjanje periferne poceni delovne sile brez pravic;
• zamenjava vseh delavcev, ki imajo pravice, s prekernimi delavci.

Osredotočenje na izvoz izpostavlja probleme mednarodno-konkurenčne produktivnosti in dobičkonosnosti. Vendar pa je glede na prevladujočo politiko dezinvestiranja v fiksnem kapitalu edini način, da se poveča produktivnost in nivo dobička ta, da se zmanjša plače, podaljša delavne ure in ustvari nove oblike neplačanega dela. V kratkem razmaku enega leta je bila tako ustvarjenja ogromna armada pomožnih delavcev (uradna stopnja nezaposlenosti: okoli 16 odstotkov, realna je čez 26 odstotkov). Tisti, ki se jim uspe zaposliti, padejo v prekerne oblike dela. Ustvarjeni so novi pravni načini za neupravičeno odpuščanje in sprejeta je zakonodaja, ki podaljšuje delavne ure. Ljudje tako pogosto sprejmejo delo med vikendi zgolj zato, da so ‘ustrežljivi’ in da s tem obdržijo svoje službe.

Leta 2013 je položaj revščine in nezaposlenosti spodbudil val izseljevanja, ki je potolkel vse zgodovinske rekorde |3|. Dnevno je zaseženih 125,000 evrov namenjenih pokojninam |4|. 1,9 milijona ljudi živi pod pragom revščine (približno 18 odstotkov celotnega prebivalstva).

Tradicionalna kmetijska proizvodnja, na kateri temelji prehranska samozadostnost, je postopoma zamenjana z monokulturnim kmetijstvom za namene izvoza. Papirna industrija je ustvarila največje področje evkaliptusov v Evropi |5|, nova zakonodaja omogoča širitev teh nasadov na celotno ozemlje, spet druge monokulture pa so povezane s kemikalijami in Monsantom. Na prostranih območjih, kjer so prej prevladovali kmetje in pastirji, sedaj najdemo zgolj evkaliptuse, letovišča in igrišča za golf.

Osredotočenost na turizem je manj očitna, vendar še vedno opazna, saj skoraj vse zgodovinske in javne stavbe (vključno s šolami in bolnišnicami) prehajajo v last nacionalnih in mednarodnih konzorcijev, le-ti pa jih preoblikujejo v hotele in centre za zabavo. V enem letu se je v Lizboni pojavilo 80 hotelov, tradicionalna javna območja pa se ukinjajo z namenom dati več prostora za namene turistične (u)porabe.

Proizvodnja, ki je zagnana takrat, ko je potrebna (ang. just-in-time), v ospredje produkcijskega sistema postavlja transportni sektor, vendar pa ta sektor lahko postane šibki člen sistema. To nam omogoča razumeti radikalne spremembe v pravnem okviru in strukturi nevralgičnih sektorjev, kot je natovarjanje (tok surovin, delov in izvoza) in transport (tok proizvodov in delavcev). Delavci v teh sektorjih so med najbolj pogumnimi borci, ki pa so zato tarča napadov s strani vlade in delodajalcev od leta 2011 naprej.

Dramatično zmanjšanje obsega domačega trga

Farmacevtska panoga je tipični primer: čeprav je Portugalska izvoznica farmacevtskih izdelkov, je sedaj težko najti zdravila v lekarnah – industrija se je odločila, da jih raje izvaža. To je posledica zmanjševanja osebnih dohodkov delavcev, ki so leta 2013 na nekaterih področjih padli na raven sužnjev- v nekaterih primerih morajo delavci celo dati predplačilo, da lahko dobijo dostop do službe.

S privatizacijo surovin, industrij in strateških področij, ki so del kolektivnega interesa, postaja oskrba z električno energijo, telekomunikacijam in drugimi ključnimi dobrinam in storitvami vedno dražja in slabše kvalitete.

Konec leta 2013 so mnoge lokalne skupnosti preživele božič v temi, ker izpadi elektrike niso več redno odpravljeni, tudi v primerih, ko bi bilo potrebno pritisniti zgolj eno tipko v centralni elektrarni. Ljudje na podeželju so se navadili živeti brez sodobnih komunikacijskih sredstev (telefon in internet) za več dni v letu.

Plenjenje finančnih sredstev, ki pripadajo delavcem

Prispevke delavcev, ki se zbirajo v pokojninskih skladih in skladih socialne varnosti, upravljajo ali delodajalci ali država. Nekateri delodajalci (npr. banke) so potem, ko so zapravili pokojninske sklade v svojo korist, državnim upravljavcem “ponudili” te izpraznjene sklade – sedaj bodo morali delavci nadomestiti to, kar so banke ukradle. Celotna razprava o tem, kako so pokojninski skladi in skladi socialne varnosti netrajnostno naravnani, je namenjena zgolj skrivanju kraje finančnih skladov delavcev, dodatno pa temelji na napačnih znanstvenih in računovodskih argumentih.

Sredi leta 2013 je finančni minister povečal delež v socialnih pokojninskih skladih, ki je namenjen zadolževanju z obveznicami. Drugi del je namenjen korporativnim obveznicam. Rezultat tega je, da je del delavskih dohodkov investiran v podjetja, ki po dokapitalizaciji zmanjšajo število zaposlenih in zamenjajo delavce, ki imajo pravice, s prekernimi delavci. Na kratko: del socialne plače je namenjen dokapitalizaciji podjetij, ki ustvarjajo nezaposlenost, drugi del je namenjen finančnim transferjem nezaposlenim, še en del pa neposrednim subvencijam podjetjem. Panika, ki je ustvarjena z grožnjo izčrpavanja skladov socialne varnosti in pokojninskih skladov, ima še drugi učinek: uporabnike usmerja k privatnim zdravstvenim in pokojninskim sistemom, ki predstavljajo izjemno dobičkonosno panogo (takoj za orožjem in drogami, so pred televizijskimi kamerami povedali nekateri menedžerji zdravstvene in zavarovalne industrije). Velikost zasebnih zdravstvenih in pokojninskih sistemov je bila na Portugalskem prej zanemarljiva.

Industrijski sektorji, ki potrebujejo velike finančne investicije na začetku (distribucija energije, vodna infrastruktura, visoko tehnološka telekomunikacija, ladjedelništvo in metalurgija, avtoceste, banke in podobno), nekateri od teh so bili financirani in modernizirani z delavskim denarjem v zadnjih 38-ih letih, sedaj prehajajo v last zasebnih konzorcijev za simbolične vsote, ali pa celo s takojšnjo finančno izgubo.

Sprememba v davčni politiki

V obdobju od 2011 do 2012 je davčna politika s povečanjem davčnih bremen za delavce preko DDV in davčne uprave |6| postala manj progresivna. V nekaterih sektorjih je država vzela eno- ali dvomesečno plačo (oz. pokojnino). Vzporedno s tem je država zmanjšala davek na kapitalski in finančni dohodek, kar je še zlasti ugodno za banke, ki bodo v naslednjem fiskalnem letu prihranile na stotine milijonov evrov v obliki davka.

Kot je opozoril evropski komisar za človekove pravice |7|, v celotnem procesu intervencije in reševalnega programa mednarodni kreditodajalci in nacionalne vlade niso hoteli zaščititi pravic prebivalcev. Na varčevalne ukrepe tako ne moremo gledati kot na ekonomski problem, ampak kot na sistem, ki je namenjen uničenju političnih, gospodarskih in kulturnih pravic prebivalcev.

Opombe:

|1| Memorandum o soglasju: pismo o nameri (IMF); Portugalska – Memorandum o gospodarskih in finančnih politikah; Portugalska – Tehnični memorandum o soglasju (TMS); Pismo o nameri (EU); Portugalska – Memorandum o soglasju glede specifične pogojnosti ekonomske politike. Tukaj najdemo izraze kot so “posebna stopnja prispevka za pokojnine nad 1,500€ bo uvedena leta 2012”, “pet odstotno zmanjšanje nominalnih plač v javnem sektorju in zamrznitev pokojnin v letu 2011”, “Zmanjšanje stroškov za izobraževanje” itd.
|2| Pričakovana je celo privatizacija delov pravosodja, vendar pa ta del MoS še ni bil implementiran.
|3| Vlada je poleti leta 2013 razglasila zmanjšanje stopnje nezaposlenosti, vendar je to zgolj odraz tega, da so nezaposleni ljudje izbrisani iz statistike nezaposlenih, ko se izselijo.
|4| Mnoge starejše osebe so zastavile svoje plače in pokojnine kot poroštvo za otroke in vnuke, ko so ti kupovali stanovanja, sedaj pa, ko so mladi nezaposleni, je plača njihovih staršev s sodniško odločitvijo zasežena.
|5| Glej Offxore, Portugal, campeão europeu do eucalipto, 18-05-2013. Glej zakon 96/2013. Glej članek João Camarga, A Lei do Eucalipto Livre, 27.11.2013.
|6| Obdavčitev dohodka delavcev in družin.
|7| Varovanje človekovih pravic v času gospodarske krize, november 2013; glej povzetek ali celoten pdf.

Rui Viana Pereira, član CADPP – Odbor za odpravo portugalskega javnega dolga.
Prevod: Blaž Janež

This post is also available in: Dutch, English, French, German, Italian, Spanish, Greek, Portuguese, Portugal