Ime ‘Trojka’ izvira iz ruščine in pomeni kočijo s tremi konji, vendar se izraz uporablja za katerokoli sodelovanje, v katerega so vključeni trije akterji. V kontekstu evropske krize Trojka predstavlja tri institucije:
- Evropsko komisijo (EK),
- Evropsko centralno banko (ECB) in
- Mednarodni denarni sklad (MDS).
Trojka nadzira države, ki so se znašle v kritičnih ekonomskih situacijah in prejemajo finančna posojila EU in MDS. Ta posojila imajo nižje obrestne mere, kot bi jih države pridobile na finančnih trgih, vendar ne prispevajo k okrevanju gospodarstev prizadetih držav.
Čeprav vzroki za gospodarske težave držav obstajajo tudi na nacionalni ravni in jih ne bi smeli podcenjevati – denimo razširjenost korupcije in zelo nizki davki – se Trojka osredotoča izključno na te vzroke, zanemarja pa sistemske probleme na evropski in globalni ravni, ki so bolj pomembni in imajo hujše posledice. Tako so najbolj priljubljene tarče Trojke področje plač, delovnega časa ter izdatkov za socialo, s čimer varujejo interese najbogatejših.
Še več, dolgove zasebnih investitorjev, bank in drugih finančnih institucij prenašajo na breme davkoplačevalcev. Dolg se medtem konsolidira in dviguje na nevzdržno raven, kar zahteva ostre gospodarske in varčevalne ukrepe.
Ukrepi in reforme, torej pogoji, ki jim morajo države zadostiti v zameno za denarno pomoč, so zapisani v Memorandumu o soglasju (MoS), nekakšni pogodbi. Njihovo uresničevanje Trojka nadzira prek ocenjevalnih misij, v okviru katerih obišče države, s katerimi ima sklenjen MoS. Če oceni, da država ni storila dovolj, lahko odloži izplačilo naslednjega obroka pomoči. Na tak način Trojka močno vpliva na gospodarske in finančne politike držav, ki so pod njenim okriljem.
Trojka je prvič ukrepala leta 2010 v Grčiji. Takrat se je izkazalo, da gospodarska in finančna situacija države nista tako pozitivni, kot je država prikazovala v preteklih letih. Ko ni bilo več drugih možnosti, je država maja 2010 mednarodne institucije zaprosila za finančno pomoč. EK, ECB in MDS so poslale skupno delegacijo v Atene in nekaj dni pozneje skupaj s MoS ponudile prvi paket finančne pomoči. To je povzročilo nižanje pokojnin in plač, višanje davkov, odpuščanja in privatizacijo – prišla je Trojka.
Po Grčiji so se pod drobnogledom Trojke znašle še tri države: Irska decembra 2010 (decembra 2013 je bil, vsaj formalno, končan nadzor s strani Trojke), Portugalska maja 2011 ter Ciper aprila 2013. Španija ima sklenjen MoS, v katerem so zajeti zgolj ukrepi, ki zadevajo bančni sektor, vendar je bila tudi ta država prisiljena v varčevanje. Druge države, denimo Italija, uradno niso pod okriljem Trojke, kar pomeni, da z njo nimajo sklenjenega MoS, kljub temu pa se nanje vrši pritisk za sprejemanje reform in varčevalnih ukrepov.
Posledice takšnih ukrepov Trojke so, da državljani plačujejo za sistemske težave gospodarstva in napake finančnih institucij, ki so resnični vzrok krize. Medtem ko evropski zakonodajalci finančnim institucijam in velikim podjetjem neprestano zmanjšujejo obveze in nadzor nad njimi. Nelogično? Vsekakor, vendar pa je z vidika neoliberalizma to povsem smiselno.
Zaradi tega je pomembno, da na Trojko in njene neoliberalne politike ne gledamo kot na izoliran problem, temveč kot instrument, ki je v času sistemske krize prilagojen neoliberalnim ukrepom in reformam v Evropi. Posledica teh ukrepov in pravil, ki jih lahko opišemo s pojmom ‘gospodarsko upravljanje’, je vedno večji nadzor neoliberalizma, ki koristi velikim podjetjem in finančnim trgom, hkrati pa posega v težko priborjene socialne pravice in demokratične vrednote.
This post is also available in: Dutch, English, French, German, Italian, Spanish, Greek, Portuguese, Portugal