Spodnje besedilo o bančništvu in krizi dolga, ki trenutno prizadeva Slovenijo , se osredotoča na posledice njene vključenosti v evroobmočje in EU, da bi osvetlilo problematične makroekonomske spremembe, ki smo jim bili priče v času evropske integracije.

Besedilo bo na kratko orisalo dogajanje v slovenski ekonomiji v zadnjih 20 letih. Za analizo zgodovinski pregled razdeljen v 3 obdobja:

• Obdobje rasti na osnovi domače akumulacije med leti 1994–2004
• Obdobje rasti na osnovi dolga med letoma 2004–2008
• Obdobje krize po letu 2008

1. Rast na osnovi domače akumulacije (1994–2004)

Po obdobju depresije in visoke inflacije na začetku 90. let je slovenska ekonomija vstopila v obdobje relativno visoke ekonomske rasti in makroekonomske stabilnosti. Med letoma 1994 in 2004 je bila povprečna ekonomska rast 4,1%, državni dolg je bil nizek in ni presegal 30 % BDP, zunanji dolg je znašal manj kot 10 %, tudi tekoče finance so bile v tem obdobju relativno uravnotežene.

V tem obdobju je razvoj slovenske ekonomije temeljil predvsem na domači akumulaciji kapitala in na spodbujanju izvozno usmerjenega domačega podjetništva. Financiranje investicij v privatni sektor je temeljilo predvsem na bančnih kreditih, zaradi česar so bila podjetja manj odvisna od muhavosti trga. Na rasti osnovana domača akumulacija je odražala specifično ravnovesje razredne moči v Sloveniji. Moč nastajajoče domače buržoazije je bila naklonjena predvsem akumulaciji domačega in manj tujega kapitala . Še več, organiziranemu delu je do določene mere uspevalo preprečevati implementacijo nenehnih zahtev tujih investitorjev po rahljanju regulacij dela, plačnih rezih, rušenju socialne države, sprostitvi davčnih bremen in ustvarjanju ustreznega okolja za neposredne tuje investicije (TNI).Ena izmed posebnosti slovenske ekonomije je bila torej določena stopnja neodvisnosti od tujega kapitala. Dotok zunanjih investicij je iz številnih razlogov omejen. Prvič, procesi privatizacije na začetku 90. let so bili naklonjeni notranjim odkupom podjetniških delnic in to s strani domačih, in ne tujih lastnikov. Drugič, moč organiziranega dela se je odražala v relativno visokih plačah, zaradi česar je bil država manj privlačna za tuje investitorje. In ne nazadnje, politika slovenske centralne banke, ki je stremela k dvigu vrednosti slovenskega tolarja, je omejila dotok spekulativnega kapitala in prispevala k omejenemu dotoku TNI.

Druga posebnost je bila relativno nekonvencionalna politika deviznih tečajev; sprejet je bil drseči devizni tečaj. Slovenska banka je tako lahko sledila politiki nadzorovanega razvrednotenja valute, kar je pospešilo kompetitivnost izvoza brez zatekanja k politiki notranje devalvacije. Rezultat takšne monetarne politike je bila relativno visoka stopnja inflacije v primerjavi z ostalimi postsocialističnimi državami v regiji. Vendar pa so bili takratni politični odločevalci očitno pripravljeni vzeti v zakup tveganja nekoliko višje stopnje inflacije zavoljo višje ekonomske rasti in zaposlovanja.

Tretja posebnost slovenske ekonomije, prisotna še danes, je velik delež državnega lastništva v ekonomiji. Tri največje in strateško najpomembnejše banke (NLB, NKBM in Abanka) ostajajo v državni lasti. Enako velja za javno infrastrukturo in strateško najpomembnejša podjetja.

Ta institucionalni okvir in razvoj med letoma 1994 in 2004 je dopuščal določene koncesije za delavski razred v Sloveniji. Realne plače so nenehno naraščale, medtem ko je brezposelnost padala. Še več, minimalna plača in nadomestilo za brezposelnost sta bila med najvišjimi v vzhodno evropskih postsocialističnih državah.

2. Rast na osnovi dolga (2004–2008)

Po letu 2004 pa je v Sloveniji prišlo do rasti, ki ni več temeljila na domači akumulaciji, temveč na dolgu. Ta premik je sovpadal z vključitvijo Slovenije v EU in v evropski mehanizem deviznega tečaja (ERM II) leta 2004 ter v evroobmočje leta 2007. Med letoma 2004 in 2007 je bila Slovenija priča ekonomskemu razcvetu, ki je temeljil na pospešeni ekonomski rasti. Leta 2007 je BDP dosegel 7 %, skokovito so narasle tudi investicije v gradbeni sektor.

Vendar je bil tovrstni razvoj mogoč le zaradi neprimerljive rasti kredita. V samo 4 letih, od oktobra 2004 do oktobra 2008, je slovenski zunanji dolg narasel za 24 milijard EUR, kar je skoraj dvakrat več kot v celotni pretekli zgodovini Slovenije.

Po letu 2004 so si slovenske banke na veliko pričele izposojati iz tujine. Večina teh kreditov ni bila usmerjena h gospodinjstvu, temveč k podjetniškemu sektorju. Med letoma 2005 in 2008 je bila povprečna rast kredita podjetij 23 %. Leta 2005 je bil dolg podjetij 100 % BDP, leta 2010 pa je narasel na 144 %, kar je bilo visoko nad EU povprečjem. Jasno je, da je skokovita rast slovenske ekonomije temeljila predvsem na visoki rasti kredita. Slovenske banke so ga pridobivale iz tujine, usmerjen pa je bil predvsem k domačemu podjetniškemu sektorju, še posebej gradbenemu sektorju.

Do določene mere je ta prehod z rasti, ki je temeljila na domači akumulaciji, na rast, ki je temeljila na dolgu, posledica procesa slovenske integracije v evropske trge. Visok dotok kredita v Slovenijo med letoma 2004 in 2008 je vsekakor pospešil vstop Slovenije v ERM II in kasneje v evroobmočje, saj je proces priključevanja spodbudil konvergenco obrestnih mer na raven evroobmočja. To je slovenskim bankam omogočilo dostop do poceni tujega kredita in povzročilo premik od financiranja bank z depoziti k tujim kapitalskim trgom. Razmerje med krediti in depoziti je bilo leta 2005 približno 1 : 1, v letu 2008 je naraslo na 1,6 : 1. Posledično je slovenska ekonomija postala bolj odvisna od tujega kapitala.

Leta 2004 je prišlo še do enega pomembnega preobrata v denarni politiki, kar je bila neposredna posledica sprejetja eura. Ob vstopu v ERM II je morala Slovenija vezati tolar na euro. To je centralni banki onemogočilo izvajanje politike nadzorovanega razvrednotenja in dviga vrednosti tolarja. S tem je bila izključena tudi možnost usmerjanja izvoza s sredstvi nominalnega razvrednotenja. Preostala je le pot notranjega razvrednotenja. Po letu 2007 je Slovenija morala izdajati dolg v valuti izven njenega nadzora, kar je državo naredilo veliko bolj odvisno od kapric mednarodnih finančnih trgov.

V tem obdobju je nenaključno v luči kompetitivnosti pričel zaostajati tudi izvozni sektor in proračunski primanjkljaj je pričel naraščati. Januarja 2004 je bil primanjkljaj 2,4 % BDP, leta 2009 pa že 6,1 %.

3. Leta krize (2008–2013)

Z veliko recesijo v globalni kapitalistični ekonomiji v letih 2008 in 2009 smo bili v slovenski ekonomiji priča skokovitemu upadu izvoza (izvoz se je zmanjšal za 16,1 % v letu 2009) in uničujočemu upadu gospodarske rasti (BDP se je leta 2009 zmanjša za 7,9 %). Dotok poceni tujega kredita se je pričel ustavljati, gradbeni in nepremičninski balon je začel naraščati. Brezposelnost je pričela hitro naraščati: z 4,4 % leta 2008 na 9,6 % leta 2013. Življenjski standard delavskega razreda v Sloveniji je pričel padati.

Visoko zadolžen podjetniški sektor se je tako ujel v neprijetno situacijo padanja kreditnega dotoka. S pokom gradbenega in nepremičninskega balona so izgube skokovito narastle, premoženje podjetij je bilo devalvirano.

Situacija se je poslabšala leta 2010, ko je centralna Banka Slovenije povečala kapitalske obveznosti za banke. To je prispevalo k nadaljnjemu krču posojil. Posojilni krč je številna podjetja pahnil v bankrot in povečal bilančne izgube na bilanci bank. Za tem so slaba posojila rasla do konca leta 2013, ko so dosegla 8 milijard EUR (do sedaj so 1,1 milijardo EUR teh slabih posojil prenesli na t. i. slabo banko).

Kriza državnega dolga, ki je sledila, je logična posledica recesije in krize, ki je zakoreninjena v podjetniškem sektorju. Pred izbruhom krize je bil državni dolg nizek. Še več, državni dolg je padel s 27,4 % BDP leta 2005 na 22 % v letu 2009. Toda po recesiji leta 2009 je pričel skokovito naraščati. Leta 2010 je dosegel 35,1 %, leta 2011 38,7 %, 47,1 % v letu 2012 in 54,4 % leta 2013. Trenutno znaša 72,5 % BDP. Večanje državnega dolga je bilo predvsem posledica upadanja davčnega dohodka zaradi manjše ekonomske aktivnosti in sočasno zaradi večje javne porabe. Dolg je naraščal tudi zaradi vladnih intervencij v bančni sektor. Leta 2009 je vlada problem likvidnosti v bančnem sektorju blažila z večanjem državnih depozitov v državnih bankah. Leta 2012 je prišlo do dokapitalizacij bank.

Slovensko dolžniško krizo je poslabšala situacija v euroobmočju v drugi polovici leta 2011. Novembra 2011 se je donosnost desetletnih vladnih obveznic povzpela nad 7 %. Meja 7 % je bila prekoračena januarja 2012 in avgusta 2012. Kritično obdobje se je trenutno končalo, saj je donosnost desetletnih obveznic padla pod 4 % na sekundarnih trgih. Kljub temu pa ne kaže, da se bo kriza državnega dolga kmalu končala. Nič ne kaže ne visoko gospodarsko rast, problemi podjetniškega in bančnega sektorja pa še zdaleč niso rešeni.

Prispevek je napisal Sašo Furlan

This post is also available in: Dutch, English, French, German, Italian, Spanish, Greek, Portuguese, Portugal